16. April 2018
Druga aprilska sobota. Prva zares sončna, dovolj topla da lahko že večje dele svoje kože izpostavimo soncu. Devet mladih se posede sredi trave. Okrog kupa lesa, ki se počasi spreminja v zalogo drv, ki nas bodo grela, ko zgolj sončni žarki ne bodo dovolj. Spontano zapojemo igriv napev, uvodno špico levjega kralja in privabimo nasmeh na usta še sosedu, ki skrbno ureja ohišnico. Združeni v trenutku. Trenutek; ko je pomembno le eno, da vsak čim bolj ujame ritem pesmi, (awimbawe awimbawe) … Zdi se, da se naša razigranost kar širi po Prostoru-po koncu pesmi smo namreč deležni sosedovega povabila na kavo.
Kaj bi v tem trenutku še našli na Prostoru? Staro kmečko hišo, ki se po daljšem obdobju samevanja počasi spet spreminja v dom. Šotora postavljena pod kozolcem, ki sta (začasni) dom že postala. Stranišče na robu gozda, ki bi ga včasih imenovali ‘na štrbunk’, danes pa mu, moderno, pravimo kompostno stranišče. Peč zgrajeno iz ilovice, ki se počasi že greje in nas bo kasneje navdušila z okusnimi picami. Počen pocinkan bojler na robu njive, ki sta ga zob časa (in zima) tako načela, da pušča in ga to sezono ne bomo več poimenovali ‘solarni tuš’. Rastlinjak (ja tudi zanj imamo novo ime- ‘geodezična kupola’), v katerem se krepijo sadike, ki bodo naš vir sveže zelenjave vso sezono. Končal bom z naštevanjem vseh fizičnih stvari, in se preselil na manj otipljivo stvar, ki jo je v izobilju-mir.
Da bi bolj podrobno lahko opisal ta mir, bi najprej zastavil vprašanje. Zakaj bi nekdo zamenjal življenje v hiši/stanovanju in udobje modernega sveta za spanje v šotoru, lulanje v gozdu in kuhanje na odprtem ognju? Preprost odgovor je: zato ker je dovolj pogumen, da si upa. Razlogi za to pa so različni: od zagotavljanja (osnovnih) eksistencialnih potreb, ki jih Prostor nudi, do iskanja odgovora kaj je tisto kar je tisto kar mi manjka v življenju kljub izobrazbi primerni službi v mestu? Za vse to je potreben vsaj mali preblisk, da popolna svoboda, ki bi jo naj danes vsak posameznik imel ni zgolj možnost izbire med nešteto različnimi stvarmi (bodisi za nakupovalnimi policami, na volilnem lističu, med naborom prostočasnih dejavnosti,…). Iskanje odgovora kaj se skriva za vsemi možnostmi izbire je vsakdan ob življenju tukaj.
Moja osebna izkušnja, me je od magisterija farmacije v roki, pripeljala na Prostor, kjer bolj kot vse znanje in dosežke ‘modernega človeka’, cenim modrost in darežljivost Matere narave. Hkrati me je naučila, da sem velik del življenja, stremel za cilji, ki so ideal okolja v katerem živim in niso zares moji. Šele, ko sem večino le-teh dosegel je prišel čas, da začenjam spoznavati svoje. In temu je v prvi vrsti Prostor namenjen. Iskanju in raziskovanju sebe, posameznika, človeka,… in hkrati naše povezanosti med sabo in z naravo.
V naš vsakdan skušamo vplesti čim več aktivnosti, ki nam omogočajo, da odkrivamo, da delo na kmetiji niso zgolj znoj in trpljenje, kot smo morda večkrat slišali. Tako si dneve popestrimo s kuhanjem na 101 način, sajenjem rožic okoli dreves, spuščanju zmaja v vetru, vedeževanju iz kart, umetniškem ustvarjanju ob pospravljanju stare krame, druženjem ob ognju, …In večkrat z navideznim (ne)delom; ko zgolj sedimo in se pogovarjamo o vsem mogočem in nemogočem.
Lagal bi, če bi dejal da nas tukaj druži zgolj smeh in veselje. Na poti do naših globin namreč naletimo tudi na veliko omejitev, ovir, prepričanj,… Vse to, ob na videz skromnem življenju še toliko hitreje pride na plano. Tako se vsakemu zagotovo, večkrat utrne misel: le kaj za vraga počnem jaz tukaj, ko pa je mesto,civilizacija in udobno življenja kot sem ga poznal, oddaljeno le streljal? Kmalu zatem ugotoviš, da tudi zaradi takšnih situacij, še bolj ceniš ta Prostor z vsemi svojimi pomanjkljivostmi vred. Takrat je to odlična priložnost, da ob podpori drugih spoznaš, da so vse omejitve zgolj strahovi v nas samih, ki nas oddaljujejo od neskončnega potenciala, ki ga vsak nosi v sebi.
Spet se vračam k miru, ki sem ga omenil v začetku. Takšen je namreč glavni prispevek Prostora, k ustvarjanju lepšega sveta. Na videz tiho, neopazno, mirno, stran od ponorelega vsakdana. Vendar z jasno vizijo in ugotovitvijo, da se vsak spopad, izkoriščanje, pohlep, korupcijo,… ne začne z nobeno organizacijo, niti ni zanjo odgovoren sistem. Vse se namreč začne pri vsakem izmed nas-človeku.
In če se vam zdi, da že do popolnosti veste odgovor, kaj pomeni biti človek, naj vam povem da je odgovorov neskončno. Prav vsak obiskovalec, ki se pri nas ustavi bodisi za kratek obisk ali daljše ‘šotorjenje’ mi namreč vedno znova odpira obzorja. Morda, mi jih boš nekega dne tudi ti?
