25. April 2018
Odkar živiva v šotoru so dnevi daljši in različnejši. Jutra se začnejo nekje od šeste do devete, odvisno kako močno race gagajo. Včasih s Klemnom v šotoru klepetava še pol ure po tem ko se zbudiva, včasih jaz že odtelovadim in pojem zajtrk ko se on veselo primaje iz njega. Včasih jemo zajtrk vsi skupaj (Večinoma so to kaše. Od prosene, pirine, ovsene.) včasih vsak zase. In od nekje se slej kot prej prikrade vprašanje – kaj se dela danes?
Na njega seveda vplivajo motivacija, vreme, potrebe, …
Na prostoru nas trenutno živi sedem. Sedem pa je že kar lepa številka za različne interese in želje. Še večja je številka vseh kotičkov na njem. Od hiše, manjše hiške, dveh kozolcev, garaže, rastlinjaka, vrta, njive ter goznega vrta. Par del, ki sem jih do sedaj počela tukaj: pikiranje sadik; Setev, sajenje, puljenje plevela; Kuhinja (izdelava kruha, priprava rednih obrokov, priprava kombuche); Čiščenje; Sekanje in spravljanje drv …
Čiščenje je morda posebna kategorija. Na posesti, kjer več let nikogar ni bilo, se je naložilo precej krame. Zato veliko energije usmerjamo v čiščenje podstrešja in dvorišča. Da bo prostorček bolj dihal, dobil novo energijo in nam dal še več možnosti za ustvarjanje.
Kar mi je zelo všeč je to, da je vsak dan prepuščen meni sami, da si ga naredim, kot si ga želim. Včasih se Klemen in Miha odpravita na delo jaz pa delam za blog. Včasih vsi pikiramo pa Urša rabi uro ali dve zase na travniku. Mogoče je Nina zelo inspirirana za urejanje spletne trgovine na Etsy in se nam bo pri drvih pridružila malo kasneje. Včasih mi Santosh striže lase pa mora njiva malo počakati.
V zadnjih dneh smo še malo bolj uredili zunanje kurišče in na njemu kuhamo, se ob njemu družimo, beremo knjige in Neža veze mini žakeljčke za kruh.
Treba je poudariti, da je to življenje v skupnosti in ne življenje s cimri. Ne živimo eden mimo drugega ampak ustvarjamo za skupen cilj – v našem primeru je ta cilj to, da ta prostor/kmetijo osvežimo in ji dajemo nov pomen, novo življenje. Hkrati pa se enako močno spodbujajo individualne iniciative. Vsak ima še svoje projekte. Kdo si? Kaj te osrečuje?
Zato se veliko bere, pogovarja o prebranem, debatira, hodi na sprehode, meditira in dela na svojih idejah.
Ampak ne želim romanticizirati. Velikokrat me kaj zmoti. Pa druge tudi. Ampak si probamo to povedati in pri teh mini kamenčkih pomisliti – kje je ta kamen spotike v tebi?
Še eno poglavje je v naših življenjih ob gozdu, ki me izredno privlači. In to je preprostost življenja. Če me morda spremljaš na mojem [Instagramu][1] lahko opaziš kakšni smo v Instastorijih. Razvlečene trenirke, reklamne majice in puloverji s kapuco iz osnovne šole so v modi pri nas, medtem ko kavbojke oblečemo le za svečane dogodke – kadar se gre po kakšno reč v mesto. Ali pa še to ne. Pa po možnosti še kakšne raztrgane teniske ali pa še raje kar brez njih. Vonj po dimu ni več moteč, ker itak kurimo na ognjišču vsak dan. Jemo preprosto hrano. Kar so prejšno sezono uspeli konzervirati (mezga, kisla repa, domača vegeta, kislo zelje, marmelade), hrano iz mlina (kaše, ješprenj, polenta), veliko v krušni peči pečenga kruha (iz droži) ter sezonsko hrano, ki se je sedaj spomladi začela prebujati (regrat, čemaž ter druge zeli). Seveda se gre tudi v trgovino – po stročnice, kokosovo moko, sadje ipd.
Življenje tukaj me približuje mojim vrednotam. Tistim, ki sem jih vedno čutila v sebi a so, kot vse, rabile čas, da se izrazijo. Koliko pomenijo dobri stiki, čutenje z naravo, zanimanje za svet okoli sebe, razvijanje kreativnosti. Ter kako vredno se je začeti učiti, da ne rabimo non stop nekam hiteti in biti obremenjeni s stotimi obveznostimi, da se počutimo produktivne.
Pojoči ptički v gozdu pa so najnovejši glasbeni hit.
