2. May 2018
MOJE NOTRANJE ŽIVLJENJE V SKUPNOSTI
Po nekaj letih ‘standardnega’ mestnega življenja, z redno zaposlitvijo in najetim stanovanjem sem si morala priznati, da je v meni neka praznina in da kljub vloženim naporom ravno ne skačem od sreče in veselja. Mnogokrat sem se počutila izolirano od narave, od ljudi, predvsem pa sem čutila da sem stran od neke bolj prave sebe. Želela sem si živeti bolj povezano s soljudmi in bolj v stiku z naravo. Po parih letih zbiranja poguma sem pustila svoj stari način življenja in se podala v neznano. Čeprav je bila ta pot na trenutke strašljivo negotova (in je včasih še sedaj) me je pripeljala do sedanjega bivanja v skupnosti. Z malce ponosa in veliko hvaležnosti lahko rečem, da sem v tem našla nek mir.
Po mojem mnenju je življenje v skupnosti to, da zavestno skupaj ustvarjaš prostor v katerem živiš, ter da si ga zavestno deliš. Ne živiš eden mimo drugega. To, da smo se na kupu nekako našli taki (trenutno dva para, trije posamezniki, štiri mačke, 9 rac in živi organizmi v pripravku za testo), ki imamo podobne življenjske nazore in vidimo enako vizijo prostora nam seveda izredno pomaga. Preko vizije prostora se lahko kljub našim različnim potrebam in osebnostim najdemo skupaj in povežemo. Menim tudi, da smo vsi na neki točki sprejeli bolj ali ne zavestno odoločitev, da bomo živeli avtentično življenje, torej, da vsak živi svojo resnico tako, kot je njemu najbližje. Da je vsak lahko tisto, kar v resnici je. Seveda tak način življenja prinaša s sabo določene izzive – notranje in zunanje. Osebno gledam na vse to kot del moje poti, kot pomembno poglavje mojega dušnega učenja, ki mi pomaga da sem boljši človek in mi omogoča, da sem lahko še bolj brezkompromisno in brez strahu jaz.
V obdobju skorajšnjih šestih mesecev odkar sem tu, so se mi zbog našega načina življenja porodila mnoga vprašanja. Ta bi rada delila z vami.
Če si bralec razpoložen za samoraziskovanje, te vabim, da iz tega spodaj vzameš, kar zate najbolj resonira, ter ti ob tem želim mnoga pomembna spoznanja.
Vprašanja pa so naslednja.
Kakšna je moja vloga v skupnosti? Kako lahko prispevam oz. s čim?
Prostor sam po sebi mi ogromno daje – koliko lahko dam/vrnem s svojim delovanjem v prostor, da je energija uravnotežena?
Kaj je moja lastna dodana vrednost? Kaj lahko kot ustvarjalna posameznica iskreno in iz sebe ponudim prostoru in ljudem v njem?
Katera moja dejanja prihajajo iz dela mene ki pravi ‘to bi morala narediti’ in katera iz ‘to pa resnično čutim da bi’?
Kako razporedim svoj čas med življenjem in izpolnjevanjem ciljev skupnosti, ter izpolnjevanjem svojih lastnih ciljev in želja?
Koliko časa potrebujem za sebe? Si dajem dovolj prostora?
Kako sem lahko ljubeča do sebe a hkrati motivirana in učinkovita v izpolnjevanju nalog na moji to-do listi?
Kako lahko omehčam trdoto mojih notranjih zidov ali oklepov?
Kje so moje meje/kje postavim mejo?
Kaj je zame delo? Kaj smatram za delo? S kakšno naravnanostjo se lotim določenega opravka?
Kdaj vprašam za pomoč?
Koliko odgovornosti si želim v življenju? Koliko odgovornosti potrebujem?
Koliko svobode je dobre zame in koliko mi škodi?
Kakšne so omejitve ali izzivi ki jih potrebujem zato, da se razvijam in napredujem na svoji poti? Kaj potrebujem da sem resnično zadovoljna s svojim življenjem?
Kaj si želim soustvariti? Kateri so moji resnični talenti in v kakšni meri se jih poslužujem?
Koliko denarja dejansko potrebujem? Kaj mi denar omogoča, kaj mi pomeni? Prepoznavanje vrednosti stvari, ne skozi številke.
Prepoznavanje obilja okoli mene. Kaj je zame obilje?
Iz kje izhaja ta strah da nikoli nimam dovolj denarja?
Včasih se ne počutim tako povezano z soljudmi. Kaj lahko storim da se bom počutila bolj povezano? Kaj potrebujem, da se bom počutila bolj povezano? Kaj to pomeni zame, povezanost?
Kakšna/katera so moja pričakovanja do skupnosti?
Kaj mi vzbuja občutek varnosti?
Prepoznavanje vrednosti samoiniciative in tega, da sam od sebe nekaj ponudiš, da tega ne pričakuješ od drugih.
Zakaj me moti tisto nekaj kar je/ni nekdo naredil ali rekel? Kaj me to uči?
Sprejemanje svojih negativnih čustev. Kako se soočam s svojimi triggerji? Prepoznavanje tistega kar prihaja iz moje osebnosti in tistega kar prihaja iz bolj prave mene. Prepoznavanje te razlike.
Kako sem lahko sama sebi boljša mama in oče, kako si govorim/mislim stvari?
NEKAJ ZAME POMEMBNEJŠIH NOTRANJIH PREMIKOV
Prehod iz miselnosti jaz, moje, zame, v miselnost naše, za nas, mi.
Več pozornosti sem začela dajati stvarem, ki nas združujejo kot tistim, ki nas ločujejo.
Vse bolj in bolj cenim moj lasten doprinos k skupnosti in lažje prepoznavam in sprejemam doprinos drugih (kajti vsak daje na svoj način).
Nekateri moji cilji niso le v moje temveč tudi v dobro skupnosti, kar mi pomaga pri motivaciji za določene aktivnosti.
Stremim k temu, da moja dejanja odražajo moje besede.
Vsak dela tako kot v tistem trenutku najbolje zna.
Poskušam ne soditi. Poskušam ubrati bolj sočutno pot.
Tisti ali tisto, kar mi gre najbolj na živce pri nekom ali nečem, je tisto, kar mi prinaša največje darilo.
Kar se mi zdi zelo koristno in mi pomaga pri vsem tem, so naši krogi deljenja (sharing circle). Imamo ga enkrat vsak teden, poleg tehničnega sestanka. Na tem krogu lahko vsak podeli tisto kar čuti, da bi dal v prostor, lahko tudi nekaj, kar ga tare. Če ne čuti, da bi delil, ne deli. V zvezi s tem sem se naučila, da enim stvarem lahko pustim, da malce ‘vrejo’ v meni, dasiravno je želja po deljenju velika. Po nekem času ponavadi vidim, da se je moja notranja drža spremenila, ali pa da se je spremenila tista stvar, ki je vrela. Opazila sem tudi, da me nekatere stvari ne motijo več toliko oz. da se je moj odnos do njih spremenil.
Lepota deljenja v takem krogu je, da delimo tako, da ima tisti ki govori vso pozornost in prostor, da lahko podeli tako in toliko, kot resnično čuti. Vmes se ga ne prekinja, ne daje se mu nasvetov, niti se z njim ne debatira o povedanem. Za konstruktivne in konkretne iskanje rešitev in kresanje mnenj imamo tehnične sestanke.
V krogu deljenja čutim, da sem lahko ranljiva pred drugimi, da lahko pokažem svoje šibke točke. Čutim, da je varno, da sem lahko jaz jaz. Kar je za moje pojme neprecenljivo. Za to, da sem lahko jaz jaz, sem pripravljena tudi kaj, kar se zdi moji osebnosti nujno potrebno, žrtvovati.
Priznam, da se na nek način čutim priviligirano, da lahko živim tako, kot živim. Ker imam toliko izbire in ker se čutim tako svobodno. In skušam, da tega nebi jemala za samoumevno.
Rekla bi, da je skupnost skupnost posameznikov in vsak od njih ima neko svojo pot. A ta, v kateri se naše osebne poti združijo, ta po kateri plešemo, jemo in vrtnarimo družno, pa je tisto, kar dela življenje bogato in polno.
