3. February 2020
Mene je velikokrat strah. Takrat, ko gledam ta svet, in vidim koliko hudega se dogaja na njemu. Ko mi ljudje govorijo, čez kaj vse jih je življenje že poslalo.
Strah me je, ko gledam v svojo prihodnost. Zdi se tako nepredvidljiva - kot življenje, katerega si ustvarjam.
Včasih me je trah teme. Tiste v meni kot tiste v sobi.
Zgodi se, da me je strah odhoda. Ker ne vem kaj me čaka čez lužo in nimam pojma kaj lahko pričakujem, ko se vrnem.
Strah me je nositi čustva na pladnju, ker sem potem ranljiva. A hkrati čutim, da je to nujno, ker se tako lahko širi vest o tem, da smo vsi samo ljudje.
Strah za vse zgoraj našteto se iz luknjice prikrade le redko. Ja, je glasen, ko pride na obisk. A na srečo ga ne povabim velikokrat na čaj.
Ko pride mu predlagam, da se umiriva. Zadihava, začutiva telo. Morda malo odmeditirava.
“Svet se vrti in vrti. Vse kar imamo pa je ta trenutek:” pa je mantra, ki odmeva med najino čajanko.
Inspiracijo za ta zapis sem dobila, ko sem bila še v Sloveniji. Svojo zgodbo sem na potopisnih predavanjih pa tudi drugje predstavila kar precej ljudem. Veliko oseb je prišlo na koncu do mene in reklo nekaj v stilu: “Vau, pa saj tebe ni nič strah!”
Oh, me je. A kot je govorila že moja stara mama - strah je votel, okrog ga pa nič ni.
Probajmo delati na svojih strahovih in jih premagati. Ker kdo ve, kaj je na drugi strani …
Ujameš me lahko še na:
FB: https://www.facebook.com/curryandlove/
