14. June 2019
Dogodivščine v vasi Tar
Tako zelo sem bila navdušena, da greva na dogodivščino! Rečem dogodivščina ker … Ni ravno, da sva alpinista in osvajava snežne vrhove pa tudi na najbolj turistične kraje ne greva preveč rada.
Tako, da je dogodivščina, najbolj primerna beseda. Ko poznaš ime destinacije, ne veš pa kaj te tam čaka.
Razlog, da sva izbrala ravno vas Tar pa je preprost. To je vas do katere ne vodi nobena cesta. Do nje te pripelje dobra ura hoje. Popolno!
Vzpon je bil res prijeten. Ker je ta cela regija visokogorska puščava, daješ od sebe vzklike navdušenja v smislu “waaaau” na 100 različnih načinov, ko vidiš zelena drevesa in roza grmičke ob potki. Tako zelo sva uživala. Obkrožena z izobiljem vode ter mini marelicami, ki so se sončile na drevesih.
Ko sva prispela v vas, nisva imela pojma kje vprašati za prenočišče. A zelo hitro je do naju prišla starejša gospa, z velikim nasmehom na obrazu, in nama začela nekaj razlagati v ladaščini. Potem naju je odpeljala po majhni potki do starejšega gospoda, ki se je ukvarjal z lesenimi palicami. Pokazal nama je, da je danes sonce zelo vroče.
Ampak minuto za tem naju je že usmerila v sosednjo hišo, kjer je druga starejša gospa sedela na strehi ter predla volno. Njen pogled in nasmeh! Midva sva se kar topila, čeprav nisva imela pojma, na kaj čakava.
Par minut kasneje je prišla gospa iz njive in nama razložila, da imajo sobo za naju. Govorila je precej dobro angleščino in uspeli smo komunicirati.
Po vsem tem boomu emocij - da sva sredi ničesar, obkrožena s polji ječmena, gorami in toplimi ljudmi - sva se takoj počutila kot doma.
In tako sta bila naslednja dva dneva namenjena raziskovanju. Šla sva na dolge sprehode brez ideje, kam sploh greva (Klemnovo najljubše opravilo). Spoznavala sva vaščane, ki so naju glasno pozdravljali z “jouleeey”. Najini gostiteljici sva postavljala mnogo vprašanj in uživala v božanski tradicionalni hrani, ki nama jo je pripravljala.
Saj veš, preprosto življenje. Skupaj z naravo.
Ameriški par?
In kar je naredilo najin izlet še bolj poseben je bilo to, da sva srečala ameriški par. V vasi sta živela dve leti, nato za nekaj časa šla nazaj v Ameriko sedaj pa sta se vrnila za pol leta.
V Ladakh sta prišla z misijo - da se naučita jezik ter način lokalnega kmetovanja.
(Imata tudi blog po imenu “To the land of apricots” kjer si lahko prebereš več!)
Če si prebral katero izmed mojih objav iz časov, ko sva s Klemnom živela v šotoru, boš hitro prepoznal, da sta onadva “ta tip ljudi”.
Z velikim srcem, avtentičnostjo, mirnostjo, znanjem, preprostostjo bivanja, spoštovanjem.
Itak sva bila čisto paf in v trenutku sva se povezala z najinimi globokimi željami. Vedno so taki ljudje, ki naju najbolj inspirirajo.
Preprosto.
Vas sva zapustila s tistim “neeee, a res morava že it” občutkom. Ah, kakšne globoke povezave.
Tako sem dojemala najin obisk - slike pa ti lahko povedo še več. Priporočam pa ti tudi ogled shloga.
Sekcija pogosto zastavljenih vprašanj
V objavo pa želim vključiti še par zanimivih podatkov, ki bi te morda zanimali.
1. Večina moških v vasi oddide delati v Leh - kot šoferji ali pa vojaki. Ljudje v vasi bi lahko sicer bili samozadostni a za nekatere stvari (kot je na primer šolanje otrok) pač rabiš dohodek. Kar nas pripelje do naslednje zanimivosti.
2. V vasi ni šole in otroci morajo iti v Leh po izobrazbo (3 h vožnje). Kar pa tudi pomeni, da morajo tam biti ali v internatih ali pa se morajo starši preseliti skupaj z njimi.
3. Večinoma sadijo ječmen in to je tudi njihovo osnovno živilo. Iz njega nato nastane pražen ječmen (yos), ječmenovo pivo (chaanng) ter pražena ječmenova moka (tsampa). Sadijo tudi pšenico. Sicer je sezona precej kratka (vas je na 3200+m nadmorske višine) a jim med poletjem uspe pridelati tudi nekaj zelene zelenjave (ki jo posušijo za zimo), paradižnika, cvetače, bučk …
4. Podnebje je precej zanimivo. Sonce sije skoraj vsak dan v letu in zato rastejo marelice, mandlji in orehi. Ampak večino časa je zelo mrzlo (temperature pod ničlo niso redke v aprilu).
5. Pri oranju jim pomaga zanimiva žival dzo (mešanica krave in jaka). Krave imajo za mleko ter ovce za volno. Pastirji odpeljejo živali vsak dan med sezono v gore na pašo.
6. Populacija vasi se stara, ker mladi odhajajo v mesta. Moški dobijo nekaj dopusta v času oranja, da lahko pridejo pomagati. Ameriški par meni, da bi potrebovali samo par dodatnih mladih ljudi, da bi vas lahko ohranili takšno kot je. Pomankanje delovne sile se pozna že pri majhnih stvareh. Na primer včasih so vaščani imeli veliko živali v vasi a sedaj jih prodajajo, ker so prestari, da bi jih lahko gnali na pašo vsak dan. Kar pomeni, da je manj gnoja. In to zvišuje verjetnost, da se bo zemlja hitreje iztrošila v prihodnih letih.
7. Sezona se začne v marcu in vključuje čiščenje namakalnega sistema (to so vsi ti luštni potočki, ki tečejo po celi vasi) in speljevanje gnoja na polja. Nato pride na vrsto namakanje polj v treh korakih. V vsakem gospe delajo majhne zareze po poljih, da se voda enakomerno porazdeli. Slišala sva, da je to delo prava umetnost. Nato pride na vrsto oranje. Med časom rasti so ženske tiste, ki skrbijo za namakanje in plevel. Veliko delo pa se ponovno začne julija/avgusta, ko je čas za spravljanje pridelka. Vaščani zadnje čase za pomoč najamejo nepalske delavce, saj je delo zelo težko in ker ni dovolj ljudi v vasi.
8. Ameriški par si želi odpreti majhno šolo v vasi ter tudi začeti z nekakšnim “work-awayom”.
9. Res ne pretiravam, ko rečem, da so ljudje TAKO ZELO PRIJAZNI. Nekaj mirnega in spokojnega je v načinu kako se pogovarjajo s tabo, kako počenjajo stvari, kako komunicirajo en z drugim …
