25. April 2019
Bookirala sva bus od Delhija do Srinagarja (820 km) katera naj bi trajala okoli 16 ur. Že to je bila laž za katero nisva vedela. Tip iz turistične agencije, ki nama je karto prodal, naju je v Delhiju nato brezplačno gostil še dva dneva. Kar je bilo kul iz dveh razlogov: cesto do Srinegarja je zaprla vojska in s Klemnom sva oba imela eno bolj nasty zastrupitev s hrano.
Ta izredno zgovoren model nama je potem rekel, da nama uredi še eno prenočitev na njihovem družinskem guestboatu (to so ladjice, na katerih se živi in so posebnost Srinegarja), če vzameva na pot še mačko. Njegova hči jo namreč pogreša in v Delhiju je mački itak prevroče.
»OMG WE LOVE CATS!«
(A jaz sploh kdaj kaj razmišljam?)
In tako smo se ob 11h dopoldne s Klemnom in mačko znašli na bus postaji. Klemen je imel hudo vročino, maček hude napade strahu, ker mu ni bilo jasno kaj se dogaja. Jaz pa sem nama nakupila vodo za na pot, zrihtala karte. Nekako nama je uspelo dobit en sedež ter en sleeper (mini ležišče).
Pridemo na robusten avtobus. Nobenega znaka o kakšni klimi, ki je bila obljubljena. Pa ne da mene moti a mucku po imenu Coke bi najbrž prišla prav.
Ko smo se posedli in se je Klemen ulegel sem se malo ozrla naokrog. Kakšna družba! Moj sosed je bil nekje 160 kg gospod, ki je bil izredno strašen na pogled, ni govoril ampak brundal, oči je imel krvave in neverjetno je bil navdušen nad mačkom.
No, nad mačkom so bili navdušeni skoraj vsi.
Za mano mlad fant in starejši gospod. Pred mano dva fanta, ki sta že delala selfie. Na levi družina, kjer je oče imel deformirano roko mama pa obe nogi. A sta uspešno skrbela za dojenčka z obemi nogicami v gipsu ter majhno punčko. Na sleeperju nad mano mladenič s kletko papig.
Ostal bus sem opazila kasneje. Dve mladi družini z otroki. Spredaj starejše gospe. Vmes par moških v srednjih letih. Za začetek zgodbe je potrebno poudariti, da ko rečem »starejši/starejša« to pomeni 70+ let.
Pa najdaljujmo po kronološkem zaporedju. Bus je speljal, Coke je zaspal, jaz sem gledala čez okno. Pot je minevala mirno (mirno = polno trobljenja, prometa, zvokov a brez ovir). Na eni izmed postojank je Klemen šel kampirat na wc jaz pa sem probala mačku zunaj dopovedati, da je vse ok.
Vmes so se na naš bus naselile muhe. V rojih. Na stotine! Kulturni šok te včasih najde tam, kjer najmanj pričakuješ. Zagnusilo se mi je. Muhe so se na srečo razbežale čez okna v 20 minutah.
Začelo se je temniti in bila sem nervozna zaradi mačka. Kako bo spal, kako bom spala jaz? Dala sem si v ušesa podcast in kar čudno mi je bilo. Kot da se te informacije, ki se ravnokar stakajo v mojo zavest ne sovpadajo z mojo okolico. Z vsem kar vidim čez okno, kar voham, kar se dogaja.
Vmes sem preverjala google maps. Šlo nam je ok.
Peljali smo se mimo ogromno »palač« - v bistvu nekakšnih hotelov, kjer se po moje prirejajo te znamenite indijske poroke. Peljali smo se mimo revnih sosesk.
Nekje ob enajsti sem ratala živčna, ker maček še ni šel na wc. S sabo sva imela mačje stranišče in ga shranila pod sedež. Ko sem Coke dala notri sem mislila, da hoče skočiti ven. Prijela sem ga, da ga bom dala v svoje naročje. No, kot kaže je gospodič želel ležerno lulati in tako je po moji napaki to storil po mojih hlačah. Po tem, ko smo že naredili zadnjo postojanko pred nočjo.
»Klemen! Klemen!! Maček se mi je poscal na nogo!«
-Ja fak!
In to je bilo to. To noč sem spala nekje dve uri. Najhuje je bilo, ker mački oživijo čez noč. Coke je hotel na vsak način ob 3h zjutraj raziskovati avtobus. Uspela sem ga pomirit, dala Klemnu na sleeper in je spal do jutra.
No ja, jutra …
Nekje ob 4h zjutraj sem bila budna in bližali smo se avtobusni postaji. Predvidevala sem, da za kratek postanek. Kar naenkrat pa kreg. Ohohoh, pa ne tak kreg, ko se malo ne strinjaš. Ampak dretje!
Glavna akterka? Močnejša vsaj 60 let stara kašmirka v lepem rožičastem kurtiju z vijoličnim šalom. Kričala je v telefon in hkrati na vse moške okrog sebe. Bus se je prebujal. Začela sem spraševati okrog sebe kaj se dogaja. Vojaki še vedno zapirajo cesto. In kaj bomo naredii? Šli bomo probat.
Od takrat naprej nisem spala. Okrog 7h smo prispeli v manjše muslimansko mesto. Prelepo oblečene ženske so sedele na manjšem »rondoju«. Mošli so se v čudovitih oblačilih peščenih barv z belimi čepicami na glavi sprehajali. Pred nami pa zapora z vojaki. Ne smete naprej.
In kot je značilno za mnogo kultur v katerih sem potovala ali živela. Nič se ne ve od tu naprej. Vsak ima svojo zgodbo a nobena zgodba ni garancija. Mogoče gremo naprej čez 2 uri mogoče pa šele ob 11h zvečer.
In tu sem se srečala s svojo željo po tem, da so stvari »kot se spodobi«. Že na tej točki sem se počutila umazano. Bus je bil umazan, jaz polulana. Dobila sem menstruacijo in začeli so se krči. Ponoči sem se še urezala v neko škatlo in sem imela rano na nogi. Klemen je še kar komaj stal in samo iskal wc-je.
Hotela sem, da pridemo čimprej na cilj. In potem sem se odločila, da bom to izklopila.
Zato ne vem kako naj razložim dan, ki smo ga malo na busu in malo izven busa preživeli vsi potniki v tem malem mestu. Blizu je bila mošeja, tako da sem se sprehajala do wc-ja (tudi pri meni so se ponovno začele težave) in se preoblekla v nove hlače. Maček se je odločil da bo vročino prespal in se je zavlekel v nek čošak čisto zadaj med dva sedeža.
Klemen mi je odstopil posteljo, da sem zaspala za dve uri, ker se mi je že malo začelo blest. Hodila sem nama po vodo, po banane. Ničesar drugega nisem mogla jest. No razen za eno lučko sem se z vojaki postavila v vrsto pred sladoledarjem.
Vsi so bili na izi. Nobene jeze, nobenega pritoževanja. Izklopila sem spraševanje »A že kaj vemo?«
Nisem mogla ne brati ne poslušati zato sem veliko gledala čez okno. Otroci so v urejenih uniformah šli v šolo. Moški so na hrbtih nosili jagenčke. Eni mrtve eni žive. Prodajal se je sladoled, igračke za otroke, omlete.
Pela sem otrokom na avtobusu. Malo smo se žgečkali. Nekje ob mraku je mamica pestvala kar nagega otroka poleg mene. In kar naenkrat začutim nekaj mokrega.
Ne nooooooo!
Po stopalu in čevljih se je doječek v loku mirno polulal, ona se je smejala, jaz pa srečala z jezo v sebi. FAK NO! Klemnu sem gor na sleeper zaupila v izredno dinamični in temperamenti slovenščini, da me je spet nekdo poscal in da grem ven preden popizdim.
Šla sem v mošejo umit stopala in čevlje. Prišla nazaj skulirana. Mačka sva peljala ven, mu dala za večerjo.
Nova informacija: prespali bomo tukaj. Okej, ni panike.
Nova informacija št. 2 čez 1 uro: Lahko gremo naprej!
PIČI MIKIIIII. Ma nisem se v resnici toliko veselila, ker sem vedela, da nič ni tako kot se reče da je.
In tako je bilo. Peljali smo se kakšne 30 km nato pa ustavili in prespali. Nisem niti spraševala zakaj. Malo boljša noč. Pol noči sem uspešno prespala. Maček je začel z nočnim lovom malo preden se je začela molitev iz mošeje, tako da sva šla ven in se sprehajala okrog busa. Aja pa to ni romantično opravilo. Maček ni pes. Hoče samo pobegnit in mjavka cel čas.
Vmes mi je sopotnik pokazal kje se lahko umijem in grem na wc. Bila sem pod stresom. Dve noči na busu. Driska, menstruacija, rana na nogi. Pojedla sem banano, 2 sprita in vrečko čipsa v zadnjih dveh dneh. Po vsem ostalem mi je že v mislih šlo na bruhanje. In v bistvu sem imela vse manj upanja, da bo možno priti do cilja.
Ko sem se očedila in preoblekla je bil svet malo boljši. Zjasnilo se je, maček je dobil zajtrk, Klemen se je počutil že veliko boljše in šli smo na pot.
Kashmir highway je ime ceste. V bistvu kozja pot, kjer se srečujejo kamijoni. Na eni strani prepad na drugi gruščevje, kjer se vsak dan zgodi kakšen plaz. Povprečna hitrost cca. 20 km/h. Z odprtimi usti sem gledala manevre, ki jih je delal naš okrog 80 let star šofer v ovinkih. Kako je to sploh mogoče? KLEMEN A SI VIDU TO?
In potem se bus ugasne. Grem iz avtobusa, okrog mene skačejo opice. Vsi moški nekaj gledajo. Pred nami cesta zasuta s plazom, bager že odmeta kamenje. Ok … Pač ni panike. Sej enkrat bo odmetano, ne.
Po kakšne pol ure spet štartamo. Malo zaspim, malo gledam prečudovito pokrajno. S Klemnom kar vzdihujeva. No, malo zaradi pokrajne – gore, gozdovi, deroča reka, konji, ovce, akacija, vasi. Malo pa zaradi prej omenjenih prepadov.
Veste koliko otrok je bilo vse skupaj na busu? 2 dojenčka (ki sta včasih zajokala) in 6 otok. In le-ti niso zajokali niti enkrat. Nobenih »razvedril« ni bilo za njih. Gledala sem punčko staro nekje 4 leta, ki je sedela z družino na sleeperju. Na poti smo bili že 3-tji dan. Čez gore smo se peljali v eno vsaj 8 ur brez prestanka. Ona je samo sedela in opazovala. Ko ji je mami dala za jest je jedla. Kulturni šoki pridejo v različnih različicah.
In ko sem že mislila, da bo samo treba zdržati še veliko ur do cilja in ne bo več presenečenj. Me je med dremežom prebudilo noro vpitje. Kreg, butanje po avtobusu. Nisem videla kaj se dogaja. In kar naenkrat sta na bus prišla dva moška, besna kot ris. Hitro sem dala Klemnov telefon pod rit, ruzake k steni. Pogledala kje sedi Klemen. Moški na avtobusu so ju mirili. Onadva pa sta nekoga iskala. Nista ga našla in sta šla dol. Jaz pa sem sedela na sleeperju, srce mi je razbijalo, tresla sem se in Klemnu rekla: »Stislna bi se k teb.«
Pa smo šli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Čez nove vasi, nove panorame. In zemljevid je kazal na to, da bomo kmalu iz gora. Postojanko smo naredili, ko je pot postala asvaltirana. WC, voda. Maček je brezskrbno spal na busu. Sonce je sijalo, vse je bilo zeleno. Klemen je bil že kot roža in se že spoprijateljil s pol avtobusa.
In od tu je šlo samo še navzgor. No, recimo.
