Obisk sirske družine

Z Manar sva sedeli na terasi pred njihovim stanovanjem in pili čaj. Vse je dišalo po jasminu. _To je ta prijetna jesen v Jordaniji. _

Nisva se videli že dve leti. Včasih sem prihajala k njim, ko so še živeli na drugi lokaciji. V stavbi z njimi so živele sirske ženske z otroki, brez moških. Družina Manar je prevzela vlogo nekakšnih upraviteljev. 

Takrat sem v Jordaniji delala kot prostovljka in v zgradbo smo dvakrat na teden hodili učiti angleščino. Manar jo je edina znala dovolj, da sva lahko komunicirali in nekaj časa sva imeli tudi privatne ure angleščine. Čudovito mi je bilo delati tam. Od vožnje do tja do tega kako so otroci rekli ‘Goodmorning teacher’, ko smo začeli z uro.

Zaradi lepih spominov tako na njo, kot na celo izkušnjo, sem komaj čakala, da jo vidim. V ruzak sem si natovorila darila in šla na drugi konec Ammana. Bili sva se res veseli. In takoj, ko sva vstopili v njeno hišo, so okoli mene začeli letati njeni dve hčerki. Kako sta zrastli!

In potem sva se družili, kot da sva stari sošolki. Pokazala mi je slike kje v Siriji so živeli. Spekla je čudovite kruhove žepke s špinačo in čebulo. Pili sva čaj. Gledali TV. Malcali bučna semena. Pisali po arabsko. Se pregovarjali ali naj prespim ali ne (s sabo nisem imela niti za preoblečt) Se slikali. Vmes naju je prišel obiskat tudi mož, ki si je našel službo v šaworma lokalu. Kako dobra energija! Pravzaprav sva ostali pokonci vse do enih, ko se je vrnil iz službe in nama prinesel sladoled. 

In tako smo ga počasi malcali in se pogovarjali o Sloveniji. Vedela sta toliko, da sem bila res presenečena. Želela sta priti pa ni bilo mogoče.

_In zato takšna srečanja vedno ostanejo sladko-grenka v spominu. _

Sladka, ker ni lepšega kot ti trenutki. Ko sediš v trenirki, se pogovarjaš o tem kako sem pred enim tednom spekla torto za 100 ljudi ali pa kako ena izmed njenih hčerk sprašuje globoka eksistencialna vprašanja.  Vmes piješ zelo sladkan čaj in je vse mirno. Tako znotraj tebe, kot zunaj. 

Ampak bo vedno grenka misel, da je ta čudovita družina morala zapustiti svoje življenje in ga začeti iz ničle. In da najbrž nikoli ne bodo mogli videti Bleda, ki je bil naslikan na ovitku čokolade, ki sem jim jo prinesla.