24. October 2019
Workaway – delaš 5 dni na teden, 5 ur na dan v zameno za obrok in prenočišče. Projekti so po celem svetu. Sama sem z njim že imela odlično izkušnjo na Portugalskem, ko sem en teden preživela pri britancu z velikim posestvom na podeželju.
S Klavdijo sva se spogledovali z Workawayom, že odkar sem priletela v Mehiko – ker se paše malo ustalit, spoznat kaj novega, biti ob morju in začutiti vibe surferskega mesta. V Puerto Escondido (mestece ob Pacifiku) sva se tako odpravili z idejo, da tam ostaneva en mesec in po principu “sam greš” uživava 100/uro.
Samo po pravici povedano, sem jaz komaj zdržala tri tedne in sedaj, ko tole pišem, se globoko sprašujem, zakaj je bilo temu tako? Preden grem na neka konkretna dejstva, ki me prešinejo, ko pomislim na celotno izkušnjo, lahko najprej opišem mojo trenutno situacijo.
Ja, saj potujem in imam veliko prostega časa in na sploh trenutkov za dogodivščine. A moj tehnični ruzak je z mano z razlogom. Saj veš – tisti vlogi na mojem youtube kanalu? No, ti zahtevajo nekaj časa. Pa vse tiste objave na Instagramu in Facebooku. To ni pritoževanje - video in fotografija sta praktično že čisto stopljena z mano a vzameta ti čas in energijo.
Poleg vsebin za Curryandlove včasih napišem kakšno objavo (komaj čakam, da izzide članek o hrani v Ladakhu v reviji Avantura), freelancam na projektih in se trudim učiti novih veščin.
Torej kot prvo lahko povem, da sem se zakalkulirala. 25 ur/teden ni malo. Po tem, ko sem oddelala 5 ur v vroči kuhinji sem imela občutek, da so se mi možgani skisali. Hvaležna sem za čudovite ljudi katere sem tam spoznala, se lahko pogovarjala z njimi, se učila novih receptov in se povezovala na mnoge načine. A na koncu sem še vedno večino časa pomivala posodo in pometala tla.
Kjer se je realnost močno stepla z mojim egom. Tistim egom, ki je enkrat vodil kuhinjo v Ljubljani. Tistim, ki ima magisterij iz psihologije. IN SEDAJ JAZ TUKAJ PUCAM TLA? Čudovita izkušnja, ki te nauči hkrati, da moramo pazljivo razpolagati z lastno energijo in jo usmerjati tam kamor si želimo, saj je ni neskončno. Hkrati pa tudi nauk o skromnosti.
Druga plat, ki je v bistvu nisem mogla sprejet, čeprav sva se s Klavdijo parkrat potrudili za to, je bila nastanitev. Lesena soba je bila vsekakor v stilu veliko tropskih obmorskih mest. A v bistvu nočem vedeti zgodovino jogija na katerem smo spale. V njej je bilo vroče, komarji v rojih in v njej si si želel preživeti čim manj časa, kot je to mogoče. Spet nov nauk – očitno je z leti potovanj prišla tudi nova ideja o tem, kaj je udobje in kaj potrebujem, da čimboljše fukncioniram.
Za češnjico na vrhu smetane pa se z nikomer nisem prav zares mogla povezati. Vedno znova opažam, da se najtežje začutim z ljudmi prav v mestih, ki so namenjena druženju in zabavanju. Seveda je tudi moj problem ta, da po nekem času nisem niti več odpirala možnosti. Opazila sem, da odnosi ne hranijo moje duše. Da mi vsa ta energija otežuje delo, počutje. Pa je nisem hotla kiriviti za nič, želela sem nadkompenzirati vse skupaj. Samo se ni izšlo. S Klavdijo sva se parkrat spičili, kar se na tem potovanju še ni zgodilo.
Da zaključim tole kratko povest s tem, da je to zgolj moja osebna in zelo specifična izkušnja. Workaway je sicer čudovita platforma in jo definitivno priporočam vsem, ki si želijo novih izkušenj. In da stvari na koncu nikoli niso črno bele – morda sem pa rabila, da se me nekaj dotakne tudi na takšen način, kot se me je Puerto. Da preproznam bolj odraslo Klaro, ki ni več 19 in je OK z vsem kar ji pride na pot.
Spodaj pa prilagam še par fotografij. Ker menim, da je življenje res zelo lepo in z veseljem ujamem kakšne drobce le-tega na fotoaparat.
