Zeleni Srinegar

Dobrodošli v Kašmir!

Najino potovanje v tej pokranji se je začelo v Srinegarju. Mestu jezer, čolničkov, molitev iz mošej … Dva raziskovalna dneva sta mi dodobra pojasnila, da je to drugačna Indija.

Nov svet. Komunikacija z ljudmi je pristna, obojestranska. Navdušeni so, da si odločil za obisk Kašmirja. “Zakaj sta prišla sem?”

Ljudje so navajeni vojn, konfliktov, diskriminacije. A vse se čuti bolj čisto, zračno, prijetno hladno.

En dan sem se kar sama odpravila na raziskovanje. Prehodila sem okrog 20 km in vmes z odprtimi usti opazovala okolico. Takšne pristnosti nisem še doživela. Malo sem se zgubila po vaseh v močvirjih, kjer je veliko hiš na lesenih pilotih. Ceste so povezane z lesenimi mostički, ljudje se prevažajo v lesenih čolnih.

Salaam! Sem ponavaljala, ko sem srečevala ljudi. In se jim nasmehnila. Iz spoštovanja, da mi pustijo v svoj svet.

Salaam alejkum so mi odgovarjali nazaj. Ženske so mi želele povedati še marsikaj pa jih nisem razumela. K eni družini sem bila povabljena na čaj. Šla sem, občutek v trebuhu mi je rekel – kar pojdi.

Fotoaparat sem imela večinoma časa v torbi, ker sem samo srkala prizore. Žensk v pisanih oblačilih na lesenih mostičkih sredi zelenja. Ribičev. Otrok v šolskih uniformah, ki skačejo po lužah. Zato so spodje fotografije le približek lepote kateri sem bila priča.

Naslednje jutro pa sva s Klemnom odšla na jutranjo »zelenjavno tržnico«. Budika je zvonila ob 4h zjutraj, 4.30 smo že vesljali. Gospod, ki naju je peljal, nama je v termovski pripravil cimetov čaj ter na poti kupil 2 ploščata kruha. Peljali smo se čez eno jezero v drugo, zavili v kanale ter v temi prispeli na manjši zaliv, kjer se je že gužvalo precej čolnov.

S Klemnom sva samo opazovala, začel se je delati dan.

Kar se dogaja na tej zelenjavni tržnici je to, da kmetje prodajajo svoj pridelek trgovcem. Tako, da je bilo slišati vse – od krega do smeha. Vmes pa so se znašli trije čolnički, ki so namenjeni turistom. Prvi je prodajal tipičen kašmirski čaj – kahvo. Iz žafrana, kardamoma, medu, orehov in mandljov. Dober je bil.

Drugi je prodajal žafran in razvili smo odlično debato. Ko sva odslovila tretji čolniček, ki je prodajal lesene izdelke, je gospod to razumel.

Morda bi tukaj želela dodatno razložiti, zakaj je bilo to zame presenetljivo. V delih Indije, kjer sem potovala prej, »Ne« ni bil nikoli razumljen kot ne. Prej kot ja ali pa mogoče. Tukaj pa prijazno rečeš »Hvala, ne potrebujem.« in oseba to razume. Morda te še vpraša iz kje si in kako ti je všeč Kašmir – potem pa gre dalje. In to resnično cenim.

Ko sva že mislila, da je bil to višek doživetja, smo se ustavili v pekarni. Naj vam slike probajo približati čudovit vonj kruha, ki je vil čez okna. Toploto, ko smo vstopili notri in energijo, ki sva jo oba s Klemnom začutila. Kar nisem mogla nehati fotografirati.

Na avtobus proti goram sva se odpravila kar malo omotična. Čudovito jutro je bilo za nama in res sva bila hvaležna.